Ocena tveganja

Po mednarodnem standardu za obvladovanje tveganj ISO 31000 ocena tveganja združuje tri korake: prepoznavanje tveganj, njihovo analizo in vrednotenje glede na vnaprej določena merila sprejemljivosti. Umeščena je v širši proces, ki vključuje opredelitev okoliščin in meril, obravnavo tveganj, spremljanje in pregledovanje ter komuniciranje z deležniki. Tveganje je pri tem opredeljeno kot učinek negotovosti na cilje, v varnostni praksi pa se obravnava predvsem njegov škodljiv del.

Metode segajo od kakovostnih (delavnice s strokovnjaki, matrike verjetnosti in posledic) prek polkvantitativnih do kvantitativnih (pričakovana izguba, modeliranje scenarijev). Nabor tehnik je katalogiziran v standardu IEC 31010 in vključuje analizo scenarijev, metodo metuljčka, analizo načinov odpovedi, drevesa dogodkov in napak ter strukturirano pridobivanje mnenj strokovnjakov. Izbira metode je odvisna od kakovosti podatkov in od odločitve, ki jo mora ocena podpreti; matrika ne sme ustvarjati vtisa natančnosti, ki je podatki ne omogočajo.

Rezultat je register tveganj, ki za vsako tveganje navaja opis, vzroke, obstoječe kontrole, ocenjeno raven, nosilca in odločitev o obravnavi — izogib, zmanjšanje, prenos ali sprejem — ter preostalo tveganje po ukrepih. Ocena, ki ni povezana s konkretno odločitvijo, nosilcem in rokom za ponovni pregled, v praksi nima učinka.

Na več področjih ocena tveganja ni izbira, temveč zakonska dolžnost. Delodajalec mora izdelati pisno izjavo o varnosti z oceno tveganja, varstvo osebnih podatkov zahteva oceno učinka pri obdelavah z visokim tveganjem, kibernetska zakonodaja pa ukrepe, ki temeljijo na oceni tveganja. Izrazje se med področji razlikuje: ocena tveganja pri delu se osredotoča na nevarnosti za zdravje delavcev, varnostna ocena tveganja pa na namerna, sovražna ravnanja.