ZVOP-2 (Zakon o varstvu osebnih podatkov)

ZVOP-2 ne nadomešča uredbe GDPR, ki velja neposredno, temveč zapolnjuje nacionalni manevrski prostor: ureja položaj, pristojnosti in postopek Informacijskega pooblaščenca kot nadzornega organa, pogoje za pooblaščene osebe za varstvo podatkov, inšpekcijski nadzor in prekrškovne določbe ter posebnosti za javni sektor. Hkrati v slovenski pravni red prenaša evropsko direktivo o obdelavi osebnih podatkov, ki jo izvajajo pristojni organi za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter izvrševanja kazenskih sankcij.

Zakon podrobno ureja področja, ki jih GDPR ne obravnava izrecno. Najbolj odmevno je videonadzor: splošni pogoji in obveznost obveščanja z ustreznim obvestilom, vodenje evidenc, posebna pravila za nadzor dostopa v uradne oziroma poslovne prostore, za videonadzor v večstanovanjskih stavbah in za videonadzor znotraj delovnih prostorov, ki je dopusten le izjemoma, kadar je nujno potreben za varnost ljudi ali premoženja oziroma za varovanje tajnih podatkov in namena ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, ob predhodnem obveščanju delavcev. Nadzor v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih je prepovedan. Zakon ureja tudi biometrijske ukrepe, obdelavo za namene neposrednega trženja, povezovanje zbirk v javnem sektorju ter obdelavo za arhivske, raziskovalne in statistične namene.

V praksi je ZVOP-2 zato neposredna projektna omejitev pri načrtovanju fizičnega in tehničnega varovanja: obseg pokritosti kamer, roki hrambe posnetkov, dokumentirana odločitev o uvedbi videonadzora, obvestila, evidence obdelav ter opredeljen in beležen dostop do posnetkov. Neskladnost ni le tveganje za nadzorni postopek — nezakonito zbrani posnetki lahko izgubijo uporabnost v delovnopravnem ali drugem postopku, kar oslabi prav tisti namen, zaradi katerega je bil nadzor uveden.